RAZMIŠLJANJA

"Sodobna umetnost mora biti mestoma moteča in neudobna; samo tako lahko spremenimo našo percepcijo in spodbudimo pravi premik v družbeni zavesti," razmišlja Clare Lilley, cenjena in mednarodno priznana kustosinja ter direktorica Yorkshire Sculpture Parka, v kar se ne bi obregnila, če ne bi prejela nekega elektronskega sporočila.

Njene besede niti ne odmevajo prelomno. Resonirajo v sozvočju s kakšnim Adornom, pa Brechtom, pa Duchampon, pa Courbeton, pa Picassom, pa Baconom in drugimi, a bom zraven dodala še mlajšega Hirsta. Vendarle bi lahko njegova, ohoho, 'poceni' skulptura lobanje, ki se ponaša z 'zgolj' 8.601 diamanti, s svojim pietetnim opominom na minljivost, služila kot prizemljitev za vse vase zagledane vsevedneže in vsevedke, ne glede na njihovo politično usmeritev. Morda bi njegov formaldehidni morski pes celo prebudil tiste, ki v umetniškem svetu vztrajajo v apatiji.

V luči stališč Lilleyeve in Hirsta se mi poraja drugačno vprašanje: v svetu, kjer je moteč element že povsod, kaj sploh še šokira sodobno občinstvo? Mene šokira zgolj občinstvo: kako si intelektualci in politični akterji, tako z leve kot z desne, zavestno zatiskajo oči pred stališči drug drugega.

Biti zunaj teh polariziranih skupin je kot biti priča nenehnemu bevskanju dveh podivjanih psov, ki vsak zase mislita, da imata monopol nad kostjo, se pravi resnico. Če odmislimo oba nasprotna pola, postane očitno, da kaos in napetost, ki domnevno prežemata družbo, nista nujno večna.

Sintropični fizikalni zakon, o katerem sem se pred nekaj dnevi pogovarjala z njegovim največjim utemeljiteljem, slovenskim fizikom, pisateljem in genijem Andrejem Detelo, optimistično napoveduje obdobje, ko se bodo te napetosti vendarle umirile. Zakon utegne biti obelodanjen v prihodnjih desetih letih, kar bi lahko pomenilo novo dobo razumevanja in medsebojnega spoštovanja, mi je povedal.

To je seveda 'top shit', ker bodo politikom in 'predstavniškim' intelektualcem končno zrasla jajca in se bodo z nasprotujočih si bregov začeli pogovarjati med sabo. Trenutno se pogovarjajo samo takrat, ko javnosti ni zraven.

Kar se mi zdi ključno, je, da v razkoraku med levim in desnim bevskanjem živijo številne utišane zgodbe in perspektive, ki bi jih bilo potrebno razkriti in vključiti v širši družbeni dialog. Morda bi na ta način vendarle sprostili transformativno silo, ki bi odprla nove poti razumevanja in povezovanja v družbi.

Zato menim, da so tovrstne razstave, kot je bila nedavna otvoritev v Cukrarni (Šejla Kamerić: Popolna Tenzija | Adrian Paci: Valovi in pogledi | Tobias Putrih z Ardalan SadeghiKivi: Red sladkosti), ne le priložnost, da izkusimo, kako umetnost presega omejitve prostora, časa, izraza in pomena, ampak tudi prizorišče, kjer se lahko prepletejo različni pogledi. Pozornemu opazovalcu ne uide, kako se t.i. levi in desni obiskovalci na različnih razstavah in otvoritvah 'nekako' ne pomešajo.

Ker roko na srce: tovrstne družbene meje in razlike bi se lahko razbile kot v kubizmu in se sestavile v bolj nepričakovane vzorce. Ampak to je že umetnost.