RAZMIŠLJANJA

Galerije so zame svetišča umetniškega izraza, kjer najdem mir in kontemplacijo. Ob obisku razstave del ekspresionističnega slikarja Franca Marca v Nemčiji me njegova mojstrska uporaba barv in oblik navdihne k globokemu estetskemu razmisleku, vzbujajoč občutek transcendentalne povezanosti z vesoljem.

Pogosto se sprašujem, kaj se dogaja z menoj v galerijah, da začnem strastno fotografirati. Morda gre za iskanje metafizičnega trenutka, ko umetnost sproži preobrazbo človeka, kot jo opisuje Steiner. Vsaka fotografija mi predstavlja poskus povezovanja z nečim sublimnim: "And in the end, the love you take is equal to the love you make," dajejo morebitni odgovor verzi The Beatlesov.

Moja roka na mobilnem fotoaparatu začne trzati, barve postanejo žive, skorajda pulzirajoče. Objektiv mi omogoča, da se potopim v podrobnosti, prehajam med odtenki barv in tekstur, dokler ne izgine meja med vidom, zavestjo in krvnim obtokom, in skorajda zaslišim glasbo Stinga: "You'll remember me when the west wind moves among the fields of barley."

Franc Marcova vizija in moje dojemanje se združita v sinestezijo, ki presega običajno zaznavanje. Potrebujem vsaj deset minut, da se ob zapuščanju galerije vrnem v vsakdanjo realnost in se ob tem ne zaletim v kakšen steber: "Is this the real life? Is this just fantasy?" – Queen. Kako bi torej ne razumela Kandinskega: "Barva je moč, ki vpliva neposredno na dušo." Sinestezija mu je omogočala, da je zvoke doživljal kot barve, kar je rojevalo njegov edinstven umetniški pristop. Zato težko verjamem, da ima vrt njegove in Münterjeve rezidence po naključju obliko kroga, ki je imel zanj v umetnosti poseben duhovni pomen.

Po ogledu njune hiše začutim rahlo vrtoglavico in za nekaj minut ležem na klop. Podoben občutek sem doživela, ko sem bila prvič pri patru Karlu Gržanu v Logarski dolini. Vstopiš in energija prostora se združi s prostornino tvojega telesa, ne da bi imel nad tem nadzor. Zato me vedno znova preseneča vsevednost naših umov, njihova neomajna samozavest, posploševanje in hipokrizija. Kakšna površnost, koliko neizkoriščene globine!

"We can be heroes, just for one day." – kajne, David Bowie?