RAZMIŠLJANJA

Ali je res vsaka bitka vredna našega premisleka? Ko nesmisli in trivialnosti zasenčijo tisto, kar je resnično pomembno. Kot na primer, ko otvoritev olimpijskih iger postane tarča množičnih in pogosto nepremišljenih mnenj ter reciklaže izrabljenih floskul, se mi ponovno zastavlja vprašanje:

ali je res potrebno o vsem imeti mnenje?

V čem je hec, ali pa zadovoljstvo, da pošlješ vsak miselni "kakec" v svet omrežij? Kierkegaard je učil, da "je tišina vir velike moči." Vedno mi je bilo bolj kot komentiranje vsega, pomembno razlikovanje, kaj si sploh zasluži mojo pozornost.

Denimo slaba umetnost – pogosto ostane neopažena ravno zato, ker ne nosi vrednosti, ki bi si zaslužila razpravo. Tudi zato mi je bilo vedno bolj pomembno obvladovati svoj notranji svet, kot pa nadzirati zunanjega, četudi ta piše zgodovino.

"Pravi umetnik se v vsakem trenutku umika svetlobi resnice, ker ve, da je ta neznosna," je zapisal Albert Camus. Ko na omrežjih vsak dan nastaja na milijone "miselnih kakcev," se sprašujem: ali res želimo, da naše misli postanejo le še ena neprijetna usedlina v digitalnem svetu? Morda je čas, da prenehamo gnojiti informacijsko polje in se raje posvetimo negovanju svojih idej – s tišino kot najmočnejšim gnojilom?

Ja, Albert, verjetno res drži. Pravi umetnik je tisti, ki se zaveda globoke kompleksnosti in nepopolnosti resnice, zaradi česar se raje umakne in raziskuje tisto, kar je skrito, dvoumno, subjektivno. Umetnost na ta način postane prostor, kjer se ne lovi nujno popolne resnice, temveč se raziskujejo različni odtenki človekove izkušnje, ki so lahko nejasni, večplastni ali celo protislovni.

Zaradi tega me vznemirjajo besede pokojnega profesorja, slovenskega literarnega zgodovinarja in teoretika: "Zanima me avtoriteta dokaza, ne dokaz avtoritete," ki jih je v komentarju na mojem socialnem omrežju citira bralka ga. Irena Resman. V znanstvenem razmišljanju in tudi v umetniškem izrazu je temelj kritičnega mišljenja tisti, ki nas vodi proč od slepega sledenja dogmam in bližje k resničnemu razumevanju sveta. Kot se je nekoč vprašal Bertrand Russell:

"Koliko ljudi bi še verjelo v svoja prepričanja,

če bi jih morala utemeljiti zgolj z dokazi in ne z avtoriteto?"