"Umetnost mora postati most, ki povezuje človeka z naravo." – Claude Monet
Pri konceptu se je izhajalo iz predpostavke, da je potrebno umetnost iz galerij pripeljati nazaj v življenje, naravo in na javne površine, da ponovno postane del vsakdanjika, hkrati pa ohranjati pomen galerije kot avtonomnega umetniškega prostora. Zato se je instalacija Žetev ukvarjala s pregradami prostorov tako, da jih je ciklično spajala naravni prostor z institucionalnim, javnim in osebnim. Posameznika je soočala z naravo in mu nalagala odgovornost do skupnega zunanjega in individualnega notranjega sveta. Na ta način se je vzpostavljal krožen dialog med naravo kot izvorno celico, žetvijo kot (umetniškim) pridelkom in posameznikom kot častilcem ustvarjenega.
Da mu narava ne bi mogla do živega, se je moderni človek oborožil s tehnologijo, s čimer se brani pred izvornim, tj. pred samim sabo (in Zemljo). V takšnem umetnem okolju služi umetnost kot relativizator med naravo in človekom, ki sta se z instalacijo združila v skupno energijsko polje, v katerem se prostorsko in pojavno dopolnjujeta. Ker tako narava kot človek za preživetje potrebujeta cikluse in ravnovesje, se je Žetev ukvarjala z raziskovanjem prenosa narave v institucionalno okolje – v njem je nastopal umetnik kot posredovalec sporočil naravnega v institucionalno. Tako kot umetnik ni umetnik 'a priori', tudi institucionalni uslužbenec ni več institucionalni uslužbenec a 'priori'. Oba pomagata umetnosti najti pot iz narave v institucijo, kjer se njen tok nadaljuje in krepi – institucija pomeni njen prehod, ki jo simbolizira akt zaužitja kruha iz žitnice.
Z gospodarsko krizo se je v krizi znašla tudi definicija institucije. Človekov razumski intelekt in njegovo ograjevanje od okolja sta dosegla vrhunec – vzela sta si želeno in nič vrnila v zameno. Posledično se je izpraznila tudi umetnost, saj vedno manj prihaja v stik z vsakdanjim načinom življenja oziroma z občo govorico, ki nam je vsem skupna. Zato je želela Žetev v umetnosti in instituciji buditi pretočnost, odprtost in bližino – želela je nagovarjati mimoidoče in se hkrati odzivati na današnji čas.
Umetnik Damjan Popelar je Žetev pripravil tako, da je celoten prostor IRIU obložil s slamnatimi kockami, vsaka je zavzemala prostornino enega kubičnega metra, iz katerih je izdelal tudi stropni obok. Da je bila pretočnost med notranjim in zunanjim prostorom ustrezna konceptu prehajanja med zunanjim in notranjim prostorom, se je iz izložbe IRIU odstranilo vsa okna in udeleženci so lahko prosto prehajali s ceste v s slamo oblečen prostor galerije IRIU, katerega središče je predstavljala eno tono težka lesena kašča, napolnjena z žitom. Slama je ustvarjala steljo, podobno kot umetnik ustvarja umetniško delo ali kot posamezniki ustvarjamo institucijo – vsem je skupno, da ponujajo zavetje. Medtem je žito predstavlja hrano, podobno kot jo predstavljata umetniško delo in institucija.
Žetev je bila pripravljena sočasno s formalnim odprtjem Inštituta IRIU v prostorih, ki jih je pridobil za svoje delovanje. Ob tej priložnosti je bila tudi izdana publikacija z naslovom Umetnost tekoče moderne.
