"Gozd je arhetipski, neselekcioniran prostor, ki tukaj in zdaj, konkretno kaže stanje polne, čim manj načete človeške narave in samo taka se lahko veže nanj." – Brigita Požegar Mulej
Inštitut IRIU in Rotary Club Zgornji Brnik sta za vse slovenske Rotary klube v okviru IRIU Galerije A in IRIU programa Socialna kultura organizirala dobrodelno dražbo slik z imenom Velika Narava akademske slikarke Brigite Mulej Požegar, ki jo je vodil dramski igralec Ludvik Bagari. Zbrana sredstva so bila namenjena Damjanu s posebnimi potrebami, ki je živel z babico v stari hiši potrebni obnovitvenih del.
"Svojega slikarstva si nisem izbirala sama, bila sem izbrana zanj. Verjetno predstavlja moj odgovor na stanje moderne, abstraktne umetnosti, ki se je uresničevala iz ukinjanja referenc na konkretno zunanjo pojavnost. Slikanje gozda mi v vsej njegovi prostorski prepletenosti predstavlja možnost doživljanja čistega sublimnega, za kar si je in si prizadeva abstraktna umetnost. Gozd je arhetipski, neselekcioniran prostor, ki tukaj in zdaj, konkretno kaže stanje polne, čim manj načete človeške narave in samo taka se lahko veže nanj." – Brigita P. Mulej
Najbolj odmevna Brigitina slikarska kolonija je potekala avgusta 1992, ki se jo je udeležili tuji in slovenski slikarji: Boris Zulian iz Italije, Roswitha in Hugo Wulz iz Avstrije, Vida Slivniker, Stanislava S. Pudobska, Črtomir Frelih – delavnico je spremljal kritik in akademik dr. Milček Komelj. Poleg slikarskih kolonij, kjer se ustvarja na temo narave, ne glede na to ali udeleženci slikajo bodisi figuralno bodisi abstraktno, vodi Brigita šole risanja in slikanja ter pouk umetnostne zgodovine. Vanjo imajo možnost vpisa ljubiteljski slikarji vseh starosti, ki želijo izpopolnjevati svoje slikarsko znanje. Ob praktičnem delu poteka kurz iz pregleda umetnostne zgodovine.
"Filozofija umetnosti, oz. fenomenologija umetnosti, je bila na oddelku za svetovno književnost predvsem zaradi figure profesorja Dušana Pirjevca mnogo bolj tehtna in fundamentalna kot na Akademiji za likovno umetnost. Njegova opozarjanja na sklop filozofije grških predsokratikov so mi nudila podporo, da sem lahko kasneje na slikarski specialki reflektirala svoje mesto med sovrstniki, ki so večinoma precej naivno in nekritično sledili sodobnim svetovnim slikarskim tokovom, česar moja trmasta natura ni mogla razumeti. Čas je bil takrat odprt v abstrakcijo, katere najvitalnejša faza je bila po mojem mnenju že v zatonu. Kazala se je nova podoba. Slediti tem trendom je pomenilo biti mnogo enostavneje na sceni, kot če si sledil nečemu resnično svojemu in bil izven vseh predalčkov. Skušala sem razumeti funkcijo abstraktnega slikarstva. Občudovala sem primere zgodnjih abstrakcionistov, katerih slike so včasih še vsebovale spomine na dele krajin. […] Slikarsko polje se mi je začelo kazati produktivno in odprto, kot še nikdar prej. Do prave polnosti sem ga nasičila šele veliko kasneje. Skoraj abstraktna kozmogonska krajina, ki je po svoje skušala zaobseči vse topose, me ni mogla odrešiti velikega nemira in trpljenja, celo tesnobe ob njenem slikanju. Verjetno si umetnik ne more določati svoje ustvarjalne poti togo vnaprej, ker prihaja v njegovem življenju do momentov, ki zanihajo njeno linijo. […]" – Brigita P. Mulej
