"Ni nam treba verjeti v obstoj drugega sveta, da bi se borili za preobrazbo tega." – Antonin Artaud
Performans predstavlja metaforično smrt in ponovno rojstvo poezije, hkrati pa postavlja vprašanja o sodobni vlogi pesnika in njegovem mestu v družbeno-umetniškem okolju 21. stoletja. Skozi performans se pesnik sooča s svojimi lastnimi notranjimi omejitvami, ujetostjo v sistem, molkom ter iskanjem smisla v besedi in strasti. Ta koncept karikira pesnikovo vlogo, hkrati pa odpira globoko refleksijo o njegovem vplivu (ali pomanjkanju le-tega) v sodobni družbi, ki je vse bolj nasičena z medijskimi in tehnološkimi dražljaji.
Performans se začne z video instalacijo Stop poezija, ki simbolizira konec tradicionalne poezije kot statičnega medija. Pesniki, ki so sprva skriti v ozadju, stopijo iz teme in se pomešajo med občinstvo v zatemnjeni dvorani. Svoje pozicije razdelijo v štiri točke, kjer simultano berejo poezijo v štirih različnih jezikih – češčini, hrvaščini, slovenščini in angleščini. Ta večjezična izmenjava pesniških glasov ustvari preplet različnih kulturnih in umetniških izrazov, ki simbolizira pluralnost glasov v sodobni evropski poeziji.
Po štirih ciklih izmenjav pesniki zapustijo publiko in se vrnejo na oder, kjer jih dva asistenta zavijeta v črno folijo in jim prekrijejo glave s kapucami. Ta dejanje simbolizira smrt pesnika – njegovo ujetost in nemoč v svetu, kjer umetnost pogosto izgublja svojo vlogo ali postane obstranska. V ozadju se med tem predvaja posnetek srčnega utripa, ki se, ko so vsi pesniki "zaviti" in simbolno "mrtvi", spremeni v ravno črto – znak konca življenja. Gre za močno simboliko, ki se dotika vprašanja, ali lahko poezija še živi v sodobnem svetu, ali pa je obsojena na izumrtje.
Po tem trenutku "smrti" sledi osvoboditev – pesniki se izvijejo iz folije, s čimer metaforično ponovno oživijo. Srčni utrip na EKG napravi se ponovno pojavi, kar simbolizira vrnitev umetnosti v življenje. Zaključek performansa vključuje simultano branje poezije v slovenskem jeziku, kar ponovno poudari vrnitev k izvoru pesniškega izraza in moči jezika kot temeljnega sredstva komunikacije.
Performans Stop poezija ni zgolj umetniški nastop, temveč umetniška intervencija, ki tematizira pesnikovo vlogo, njegovo sposobnost preživetja in prispevek k sodobni družbi. S tem projektom se je kolektiv Aggressive Theatre odzval povabilu na otvoritev festivala slem poezije v Berlinu, kjer smo nastopili skupaj z več kot 200 umetniki iz dvajsetih evropskih držav. Poleg Aggressive Theatre so berlinski festival otvorili še La tribut du verbe (Francija), Großraumdichten (Nemčija), Weronika Lewandowska feat. plan.kton and vj fx (Poljska) in Margento (Romunija).
"Že ko se je začenjala predstava, je zasmrdelo po Murphyju – zavrteli so napačen posnetek. Po nekaj krohotih iz publike, smo končno dočakali pravega in stopili na ustrezne položaje. Od napenjanja, ko sem hotel spraviti iz sebe konkreten in slišen glas, me je pričelo stiskati v želodcu. Bolečina, utrujenost od dolge poti in globoko vibriranje iz moje trebušne prepone, so me privedli v nekakšen trans, da se je prostor okrog mene ukrivil in sem se nenadoma le iztrgal iz plastične folije in zapustil oder. In naslednji trans – Weronika Lewandowska." Grega Matjašič
"Pred nastopom smo imeli večerjo. Pojedla sem nekaj riža, zvrnila nekaj požirkov kislega vina – nisem poslušala, ko so mi kolegi odsvetovali to kombinacijo. Že na prvi točki branja je postala slabost neznosna. Lovila sem sliko in noge, zaprla usta in zapustila svoje mesto skozi stranski izhod, kot da je to del našega programa, in se olajšala. Kasneje so mi kolegi iz publike povedali, da so mislili, da je to del eksperimenta." Glorjana Veber