"Knjige so voda; tisti, ki jih berejo, živijo." – Murasaki Shikibu
Romanje knjig je odprlo vrata v knjižnico, ki so jo bralci knjig ustvarjali sami. Središče projekta predstavlja bralec kot predlagatelj knjige, ki odloča o njenem naslednjem imetniku, tistem, za katerega meni, da jo glede na njeno sporočilnost potrebuje. Izpostavi se pomen knjige kot posebne vrednote, bralec pa se, preko komentarja, ki je zapisan v njej, neposredno poveže s predhodnim bralcem. Oba sta aktivna akterja povezana s knjigo, saj se ta z njuno pomočjo načrtno izogiba temu, da bi (p)ostala sama sebi namen. Bralci so neformalni knjižničarji imenovani Romarski knjižničarji, ki svetujejo in podarjajo knjige iz t. i. Romarske knjižnice, odprte 24 ur na dan, tam, kjer se nahaja bralec s svojo knjigo. Projekt ne spodbuja 'zgolj' branja, ampak predvsem širše vključevanje oz. spoznavanje bralcev med seboj tako, da se brišejo razlike med njimi in da se jim podari aktivno vlogo oblikovalcev, snovalcev in spodbujevalcev projekta.
Oktobra 2010 je elektronsko prijavljene na projekt v njihovih stanovanjskih nabiralnikih pričakala knjiga z navodili, kako knjižno romanje razširiti med čim več bralcev (tretji prejemnik knjige oz. tretji pisec komentarja jo je vrnil na podlagi priložene kuverte s plačano poštnino). Izmed 1000 razpisanih mest se jih je s prijavami zapolnilo 896, od teh je Centralna romarska knjižnica približno 150 sprejela naknadno. Zaradi naknadnih prijav se je Romarsko branje podaljšalo do 11. februarja, ko je knjižničarka prejela še zadnje Romarske knjižne povratnice (knjige iz romarskega obtoka) na podlagi poslanih brezplačnih Romarskih opominov. Tisti, ki knjig niso vrnili, so morali te obdržati za vedno na svojih policah kot opomin oziroma Romarsko slabo vest. S trojno menjavo je skoraj 900 knjig doseglo 2581 bralcev. Na željo nekaterih izmed njih so knjige odromale tudi v tujino, čemur je IRIU ustrezno prilagodil projekt.
Zaključek 9-mesečnega kulturno-bralnega projekta se je zgodil 18. marca v baru Kolovrateater. Glasbena improvizatorja Mateja Gorjup in Samo Kutin sta izžrebala dva izseka izmed desetih zmagovalnih komentarjev, ki sta ju brez predhodnih priprav uglasbila in zapela (kot tudi zmagovalni komentar). Poosebitev Centralne romarske knjižnice je predstavljala igralka Lidija Sušnik, ki je bila oblečena v 10 knjig z zmagovalnimi komentarji, in med publiko poiskala nagrajene avtorje komentarjev. Dogodek se je zaključil z iskanjem zmagovalnega komentarja, ki se je do razglasitve hladil v zamrzovalniku. Razglasili smo 10 avtorjev najboljših komentarjev in vsak izmed teh komentatorjev je za nagrado prejel 100 knjig (knjigo, v katero je zapisal komentar, in 99 novih) – skupno smo podarili 1000 knjig. Avtorica zmagovalnega komentarja, Petra Maroša, je poleg knjig prejela tudi tisk knjige pri založbi Ekslibris, medtem ko so si lahko obiskovalci večera za darilo izbrali poljubno knjigo izmed 100 pripravljenih. Glede na odziv projekta je IRIU kasneje izvedel tretjo nadgradnjo projekta (prva je potekala pod naslovom Rožna bere), zadnjo pa smo poimenovali Slovenija bere.
Izseki iz naključno izbranih komentarjev:
"Zbirko sem dobil po neobičajni poti – kot eno izmed knjig iz Romarske knjižnice in kot njen prvi bralec/'knjižničar' ob prav posebnem času: v 'mojem' mesecu, ko sem že skoraj pozabil, da sem se prijavil za projekt v okviru Prestolnice knjige. Prvič sem jo listal oktobrskega popoldneva, ko je pozvonil telefon in je prišla vest o smrti očeta. Nisem mogel nehati krožiti po stanovanju … Ko je krč pretresenosti malo popustil, sem jo vzel v roke na odprti strani (11) in prebral verze: ‘Tukaj torej ležijo: Moje roke. Moje noge. Moja rebra. A kje je glava? …' Čeprav sem intuitivec, vajen naključij – dogodkov 'na ključ' – me je zmrazilo." – Dušan Rogelj, Ljubljana
"Berem v smislu naj ‘knjiga sama najde mene’. Rada si intuitivno izbiram knjige, brez predhodnega razmišljanja. Ta knjiga je dobesedno sama prišla k meni. Res sem je bila vesela, čeprav je najprej zgledalo, da sem dobila bolj brošuro kot pa pravo knjigo, a sem spoznala, da knjig ne smemo soditi po platnicah, debelini itd. Želim si še več takih projektov, kot je Romanje knjig, in še več takih knjig, ki me same najdejo." – Nika Filipič, Notranje Gorice
"Draga knjiga, najino potovanje se ni pričelo obetavno. Jaz imam rada romane, jasne zaključke ti kaj drugega kot poezija ne moreš biti. A ker je tvoja gostoljubnost tako nonšalantna, sem ti dala še eno priložnost, tako kot jih daješ ti meni in drugim na tisoče. Hvala ti za čas, ki si ga preživela z mano. Na literarnem področju bi me spodbudilo večje število projektov kot je Romanje knjig, saj bi s takimi projekti doprinesli ne samo k branju, ampak tudi k povezovanju bralcev in morda k večjemu navdušenju nad tiskano besedo v elektronski dobi." – Urška Pavlič, Postojna
Avtorica | Glorjana Veber
