"Fantazija je srebrna in škrlatna, indigo in azurna, obsidian prelita z zlatom in lazulitom. Realnost je iz vezanih plošč in plastike, izdelana v blatu rjave barve in olivno zelene." – George R.R. Martin
Mišelovka 2 je temeljila na vizualno-zvokovnem doživljanju poezije. S tematiko časa je skušala rekonstruirati izjemne razmere družbenih razlik med Vzhodom in Zahodom, pri čemer je poezija služila kot simbol rešitve in posameznikove vrnitve k besedi. Izvedli smo jo kot nadgradnjo v okviru Aggressive Theatra izvedenega projekta Mišelovka 1, pri čemer je bil postopek prihoda udeležencev in zbiranja prijav na Mišelovko 2 podoben kot pri prvi izvedbi, vendar s to razliko, da smo smo jo postavili v nov časovni in prostorski okvir. Obiska željni so se morali predhodno prijaviti na elektronski naslov IRIU odprte pisarne, kjer so potrdili udeležbo z navedbo številke svojega mobilnega telefona. Namenoma jih nismo seznanili s točno lokacijo in programom, temveč zgolj s podatkom, da bodo z udeležbo vstopili v eksperimentalno-interaktivni literarni večer. Na dan dogodka so prejeli SMS sporočilo, kako najti prostor eksperimenta in v kateri trgovini morajo kupiti vžigalice. Ob nakupu so prejeli zemljevid z navodili, ki so jih pripeljala do jedrskega zaklonišča.
Po vstopu smo za obiskovalci zaklenili vrata in za eno uro so postali ujetniki poezije. V zaklonišču so obiskovalci najprej naleteli na dva ekrana, ki sta predvajala glasne posnetke dogajanja 11. septembra 2001 – napade na dvojčka v New Yorku. Hoja globlje skozi rove jih je vodila v dolg in temačen hodnik osvetljen z diaprojekcijo, medtem ko bili so na njegovem skrajnem koncu prisiljeni zaviti v manjšega in se posesti po klopeh. Za njimi se je ugasnil zadnji vir svetlobe. Prepuščeni so bili stenskim zvokom letal, bombnega napada, trušča mesta in instrumentalni glasbi, na katere je bila posneta avtorska poezija Theodorja Illeka in Glorjane Veber. Po dvajsetih minutah se je predvajanje zaključilo in na koncu hodnika se je prižgal močan snop svetlobe. Iz njega je stopila deklica v belem, ki je v roki držala ključ in se sprehodila mimo publike, ki se je ponovno znašla v popolni temi.
Stisnjeni drug ob drugem so bili obveščeni, da so ujeti v poeziji in da morajo za izhod iz zaklonišča poiskati deklico, ki ima ključ. Ujeti v temo so bili udeleženci prisiljeni uporabiti kupljene vžigalice, zapustiti stranski rov in nadaljevati pot po zatemnjenem glavnem hodniku, ki je bil razdeljen na več manjših predelov s pogradi. Med prehajanjem skozi sobe so se srečevali s projekcijami neposredno vezanimi na vsebino poezije, ki je ob različnih zvočnih vložkih (muslimanska molitev, mestni vrvež …) odmevala po vsem zaklonišču. Nekatere med njimi so ugrabili vojaki, jim oklenili zapestja z lisicami, jih priklenili ob steno ali zaprli v samico. Po določenem času so jih izpustili in zgrabili druge, ki so tavali po temnem prostoru. V sobi s tematiko Iraka, je v kotu klečal ihteči Arabec, nad njim se je stegovala ameriška marinka, medtem ko je sredi sobe muslimanka opravljala molitev. Presenečenje je pripravila tudi soba z obešenci, ki je ob poeziji vzbujala globoke umetniške in na aktualne družbene situacije vezane vtise.
Izhod iz poezije je predstavljal skok v resničnost in vse, kar jo je v projektu zaznamovalo: vojaki in ujetniki, rablji in žrtve, živi in mrtvi. Kaj je torej bilo umetnikovo sporočilo gledalcu, ki je sedel priklenjen z mrzlo temo v zaklonišču, zaklenjen v prostor, ki simbolno predstavlja prostor preživetja pred zunanjo nevarnostjo? Prisila umetnika, zaradi katere so udeleženci vso svojo pozornost skrčili na vlažne stene, iz katerih je zvenela poezija.
Izjave udeležencev:
"Zgodba, ki se je odvijala od sobe do sobe, od hodnika do hodnika, se je vse bolj stopnjevala. Sodelovala sem kot ena izmed tistih, ki smo igrali obešence. Čez glavo sem imela povito vrečo z zavito vrvjo okrog vratu in belo rjuho okrog telesa, kot da res čakam na drugo življenje – 'smrt'. Občutek vživljanja v vlogo žrtve je bil fenomenalen. Glasba in poezija sta paleto čustev samo še stopnjevala in omogočala presenetljivo realno doživljanje. Kdor si je Mišelovko ogledal, ve, da smo bili vsi tam s srcem in dušo." – Suzana Krivec
"Eksperimenti so živi tako za organizatorje kot za publiko. Luči so ugasnile. Zgrabili so me vojaki. Kričala sem: ‘Pustite me, jaz imam rezervni ključ, če gre kaj narobe!’ ‘Tiho lažnivka, skloni glavo!’ ‘Norci, jaz sem organizatorka!' Ni pomagalo. Na glavo so mi poveznili žakelj in me oklenili za cev." – Glorjana Veber
Avtorja ideje | Theodor Illek in Glorjana Veber | avtorica koncepta | Glorjana Veber | lokacija | Ljubljana | zaklonišče pod Ljubljanskim gradom | Program | Ljubljana – Svetovna prestolnica knjige | 20. maj 2010, ponovitev za snemanje potreb RTV-ja, 5. junij 2010
