Glorjana Veber

"Pesnik je glasnik nevidnega." – Wallace Stevens

S konceptom projekta GEN80 | 1 | smo želeli s subtilno ironijo osvetliti vsesplošno uporabo termina "generacija osemdesetih," ki se v literarnem prostoru uporablja tako za ustvarjalce, ki so v 80. letih dosegli vrhunec svojega delovanja, kot za tiste, rojene v tem obdobju. Naše izhodišče je bilo odgovoriti na kritično interpretacijo mlajše generacije (rojenih v 80. letih) kot "mrtve generacije." Tipičen primer tega je članek, objavljen 21. julija 2008 na Airbeletrini, ki ga je napisal Tomaž Grušovnik (članek danes ni več dostopen), kjer generacijo osemdesetih označi kot neaktivno in nezmožno prispevati kakršen koli "Dogodek." Grušovnik trdi: "Generacija osemdesetih ni kritična. Spi, potopljena v svoj individualizem. Nima svojega Dogodka – in ker so dogodki tu vedno zaradi akterjev – generacija osemdesetih ni sposobna Dogodka." (Grušovnik v Veber 2011)

V letu 2008 so se podobni kritični prispevki množili, zato smo se odločili, da se zberemo v Kozjanskem, na domačiji Shajališče pesnikov, in oblikujemo odziv. Prvotna zamisel je bila, da bi na neutemeljene kritike odgovorili z besedilom ali manifestom, a smo, glede na našo filozofijo umetniškega ustvarjanja, ugotovili, da bi to bil preozek način izražanja. Namesto tega smo razvili umetniški eksperiment kot odgovor, ki bolje odraža našo estetiko in pristop.

V sklopu projekta GEN80 je bila projekcija srčnega utripa nastopajočih pesnikov na odru simbolična predstavitev posameznika kot živega, aktivnega člena širšega družbeno-umetniškega organizma, hkrati pa kot samosvojega ustvarjalca s povsem avtentično govorico. Kritike so nevidnost generacije interpretirale kot njeno neaktivnost in nesposobnost, a smo želeli pokazati, da to lahko v enaki meri razkriva nezmožnost kritike, da prepozna prisotnost in značilnosti generacije. Z monotono ritmiko odrskega eksperimenta in poudarkom, da je srčni utrip univerzalna značilnost vseh živih bitij, smo opozorili na vpetost umetnosti v kulturo in čas, kjer so vsa ustvarjanja prepletena in povezana. S tem smo želeli sprožiti razpravo o tem, ali kritiško oko morda ne zajema dovolj široko in ne prepozna aktualnega in preteklega literarnega ustvarjalnega dogajanja.

Sam izvedbeni del projekta je potekal tako, da je na odrskih stolih sedelo pet pesnikov, vsak priključen na EKG napravo, ki je beležila in projicirala naš srčni utrip v realnem času na steno nad njimi. Igralka iz občinstva je med branji pesmi z recitiranjem izbranih verzov in citatov sodobnih kritik "generacije osemdesetih" poosebljala živo moč poezije. Mize v prostoru so bile polepljene z izseki iz različnih periodik | 2 | iz 80. let, kar je še dodatno utrdilo povezavo med zgodovinskim kontekstom in aktualno umetniško refleksijo.

| OPOMBE |

1 | Prostor za izvedbo projekta smo postavili v bar Kolovratetaer, ki smo si ga za svojega vzeli tudi agresivci, saj se je tam kalila večina naših idej in projektov. Pri Kolovratu (v času izvedbe projekta imenovanem Kolovrateater), nekoč znameniti ljubljanski gostilni, so se med obema vojnama sestajali penati (ime izhaja iz latinščine in pomeni rimske duhove, varuhe domačega ognjišča) – druščina slovenskih literatov, umetnikov in intelektualcev, med katere so spadali Jože Plečnik, Franc Stele, Ciril Kosmač, Oton Župančič, Pavel Golia, Maksim Gaspari, Juš Kozak, Lily Novy, Igor Gruden ter mnogi drugi umetniki in intelektualci tistega časa. Ob večerih so posedali v veži gostilne in se pogovarjali o literaturi, svetu, življenju, filozofiji in politiki. Začutili smo duh prostora in si želeli, da bi lahko tam ustvarjali tudi sami. Ko smo ga vzeli za svojega, smo nekaterim našim projektom tam postavili tudi svoj (odrski) dom: med njimi je bil prvi GEN80, zatem Stop poezija (Blok – zbirka poezije), kasneje Romanje knjig. Prostore smo uporabljali tudi za generalke projektov oziroma nastopov v tujini. Ponedeljkova srečanja v Kolovrateatru, kjer smo razpravljali o idejah, literaturi, poeziji, filozofiji ipd. smo poimenovali Au Rendez-vouz des Poètes / Shajališče pesnikov, ki se je sicer odvijal tudi v obliki več dnevnih srečanj na Kozjanskem (2012, 2013).

2 | "Hipermodernizem se bo razvijal naprej. Razvijala in obnavljala se bo esteticistična literatura. Tako imenovanega abstraktnega slikarstva in konkretne glasbe ne bo konec. Zmeraj več bo inovativne konkretne in kibernetične poezije. Prihajalo bo do novih povezav znanosti in poezije, hkrati s tem pa tudi do vse širše razčlenjenosti tehnopoetskih postopkov. Nova revija, 1982/83." (ibid. 2011) in nadalje: "Prav zato pa je nujen sestop k bistvu umetniškega dela. V tem sestopanju bo moral vsak umetnik in vsak mislec iskati in najti lastno pot, ki bo tekla mimo obstoječih in že zaključenih kulturno ideoloških projektov in skupin. Nova revija, 1982/83." (ibid. 2011)