Glorjana Veber

"Če fizično začutim, kot da bi mi odpihnilo vrh glave, potem vem, da je to poezija." – Emily Dickinson

Pesniška instalacija izprašuje meje poezije, umetnosti in njune dostopnosti. S tem, ko se pesniška dela "zapakirajo" v slaščice, projekt razširi tradicionalno razumevanje poezije in jo preoblikuje v nekaj vsakdanjega, kar pa hkrati ohranja svojo umetniško vrednost. Instalacija deluje na presečišču umetnosti in potrošništva, saj si izposoja elemente iz sveta potrošniške kulture (npr. sladoledni korneti, barvna poimenovanja), a jih preusmerja v polje umetnosti, kjer ni več pomembna materialna vrednost, temveč umetniški in intelektualni užitek.

Poezija se predstavlja kot nekaj, kar lahko vsak mimoidoči doživi na zelo neposreden način. To poudarja demokratizacijo umetnosti, saj omogoča dostop do poezije ljudem, ki je morda ne bi izbrali ali dosegli po tradicionalnih kanalih. Hkrati pa instalacija odpira vprašanje elitizma v umetnosti: ali je poezija res dostopna vsem, in če je, ali lahko ljudje, ki niso del ustaljenih pesniških krogov, še vedno uživajo v njej ali jo prepoznajo kot dragoceno?

Instalacija se poigrava z idejo trženja umetnosti. Imena, kot so Najboljša poezija ali Marelica, se navezujejo na potrošniške prakse, kjer so izdelki trženi s privlačnimi imeni in opisi. Na ta način projekt izpostavlja, kako ljudje sprejemajo umetnost – ali so bolj dovzetni za izdelek, ki je označen kot "najboljši", ali so bolj radovedni za tistega, ki nosi skrivnostno ime, kot je Marelica? Tako projekt ni le pesniška instalacija, ampak tudi družbeni eksperiment, ki raziskuje, kako se umetnost lahko ponudi in kako je sprejeta v kontekstu sodobne družbe, prežete s trženjskimi strategijami.

Slaščice, napolnjene s pesniškimi kepicami, simbolizirajo tudi preobrazbo poezije iz nečesa intelektualnega v nekaj čutnega. S tem se vzpostavlja neposredna povezava med intelektualno in fizično izkušnjo, saj pesniške kepice spodbujajo k temu, da poezijo ne le preberemo, temveč jo "okusimo" in na ta način doživimo njeno sladkost – ali pa grenko-sladkost, saj pesmi naslavljajo različna čustva in izkušnje. Na globlji ravni projekt simbolizira tudi izziv prostora in konteksta, v katerem se umetnost ponudi. S tem, ko poezijo postrežemo v obliki slaščice, se vprašamo: ali umetnost izgubi svojo vrednost, ko je dostopna na tako lahkoten način, ali pa se njena vrednost s tem le še poveča, ker je bližje vsakodnevnemu življenju?

Poezijo smo natiskali na barvni papir in ga zvili v tulce (poetične kepice). Z njimi smo napolnili korita z imeni: Sveža poezija (kepica zelene barve je vsebovala poezijo mladih avtorjev Aggressive Theatra), Tutti frutti (kepice mešanih barv so dale v pokušino poezijo uveljavljenih in neuveljavljenih avtorjev in avtoric), Najboljša poezija, Marelica. Kepice poezije smo postregli v sladolednih kornetih, ki jih je pesnik slaščičar zavil v papir s pripisom: Poezija je nekaj najslajšega, kar vam življenje lahko dá. Vse v njej je sladko – preproste ljubezni nič bolj kot težka srca, smeh nič bolj kot jok. Osladite se!

"Projekt je imel precej nepričakovanih sodelavcev: receptorko, ki je pomagala pridobiti dotično osebo za sladoledni hladilnik, trgovskega potnika, ki je za nas dan pred izvedbo projekta prevozil polovico Slovenije, da je zamenjal napačni hladilnik s pravim, študentke v fotokopirnici, ki so nam zastonj zvile 400 rolic papirja, natakarja, ki je iz slaščičarne, kjer je delal, izmaknil 100 praznih kornetov, ko nam jih je med izvedbo zmanjkalo." Glorjana Veber