RAZMIŠLJANJA

Koraki proti španskim odrom so se odvijali kot hoja po nevidni meji, razpeti med silo umetnosti in vse močnejšo težo, ki je pritiskala na moje prsi. Dolgo je nisem zaznala. Kot da se za vdih prebijam skozi svinčeno meglo, ki spreminja moj glas v nevzdržen kašelj. Zavzemal je vse moje tišine.

Na pesniškem festivalu v Španiji, kjer so me pričakovali za šest nastopov, mi jih je uspelo izvesti štiri. Vsak korak k mikrofonu je bil kot potovanje skozi tunel: kašelj, megla, mraz in izčrpanost so se na drugi strani publike nenadoma razblinili – nisem več stala pred mikrofonom, bila sem njegova resonanca.

V tovrstnih trenutkih postane čas prah, lahko ga odpihnem. Moje telo je prizorišče in umetnost se razodeva brez negotovosti in želje. Brez imena sem in nekaj mi šepeta, kar je tanjše od vonja in bolj natančno kot besede. Annabel in Julio, direktorja festivala, sta rekla, da je to zadnja edicija festivala, potem smo skupaj jokali. Ne zato, ker ne bo nadaljevanja, ampak ker smo vedeli, zakaj.

V Slovenijo sem se vrnila z olajšanjem, da sem šele doma izvedela za diagnozo pljučnice. Spet se mi je v očeh nabiralo morje, ko sem razmišljala o bratrancu Robiju, bil je najstarejši med nami in nekega dne je vendarle prenehal jecljati. To je bil dan, ko je pljučnica vzela njegovo življenje.

Vsi ti povratki domov me odpirajo v premišljevanje o smislu naših izkušenj. Pablo Neruda je zapisal:

"Lahko odrežete vse cvetove, a pomladi ne morete ustaviti."

V vsakem kašlju, v vsaki megli in teži, skozi vsako bolezen in smrt, v vsakem trenutku se prebuja pomlad – to je sreča, to so vse moje tišine.