RAZMIŠLJANJA

Ljudje velikokrat pravimo, da imamo radi Boga ali kulturo ali človeštvo, a v odnosu do enega človeka, to rado izgine. Kot da je ljubezen abstraktna, kot da človeštvo ne sestoji iz posameznikov, iz tebe in mene, ter da pogovori na socialnih omrežjih niso odraz kulture.

Kulturo smo oklestili na slike, knjige, performanse, ples ... A ko se je potrebno izraziti z umetniškim delom kulturnega izražanja in ravnanja, ostanejo naša platna prevečkrat prazna. Pisala obležijo in umetniški izraz se ne zna več gibati. Samo 'hip-twit' je potreben in razfrčkamo kulturo. Razprodamo jo žaljivkam, sovraštvu, zaničevanju, maščevanju, norčevanju, kot da je kultura samo za včasih, za takrat, ko lahko naš talent – naš veliki genij – zasije.

Takrat pokažemo, kako majhno vrednost dajemo kulturi in človeku. Kako zelo podcenjujemo svoj talent, svojo sposobnost širine in zmožnosti zgleda. V trenutku nam ni več mar za lepoto besed. Ker jih ne proslavljamo, ne moremo častiti niti telesa niti duše iz katere prihajajo. Morebiti smo pa uspeli priti tako daleč, da izražanje skozi argumente in mnenja ne potrebuje več kulture in potrebujemo še 1.5000 epidemij za samorefleksijo. Žal so drugi še vedno težko kulturni namesto nas.

Je 'pač' tako, da se kulturnega izražanja ne da nakazati s kašnim vladnim paketom, ni še priporočil glede tega. Če bi bila, se verjetno ne bi prijela. A če bi kulturno obnašanje bilo obvezno, bi to bil verjetno čas naših babic in dedkov, sedaj pa živimo v času demokracije in svobodnega (ne) kulturnega izražanja. Razmere so slabe, kulturno izražanje je na čakanju ali brezposelno. Nekaj 'fičngov' podpore dobi iz ust posameznikov, ki se raje več ne spuščajo v debate, obsojene na abstraktne delitve 'ti si to ali ono', tistih, ki raje več ne sodelujejo v siciranju besed ali preteklih dogodkov, ki bi morali služiti združevanju. Ker če delitev več ne bi bilo, bi utegnili imeti manj problemov, bi utegnili živeti lažje – utegnili bi se imeti radi.

Iluzorno bi bilo pričakovati, da kulturno izražanje dozori čez noč. Zagotovo je lažje je spreminjati druge, kot pa pomesti pred svojim pragom. Drži tudi, da je že marsikdo izgubil upanje v spremembo na bolje. A če nas krutost življenja oropa občutljivosti, potem verjetno res ni potrebno, da smo ljudje. Ne potrebujemo 'zunanjega genija', ki bi mu namesto nas uspelo iz razdeljene družbe sestaviti celoto. Ali ni dovolj, da se zgolj sleherni izmed nas trudi h kulturnemu izražanju in medsebojnemu spoštovanju in se kultura že udejanja 'sama po sebi'?

Ali je pa tempelj zgolj čudovita zunanjost,

ki ne potrebuje kamnov,

iz katerih je zgrajena?