RAZMIŠLJANJA

Nikoli nisem skrivala, da mi je površinsko in popularno UGLED-ovanje ljudi v stilu "Neka se nas vidi, druže!" patetično. Zato sem z veseljem pozabila na prihajajoči sobotni dogodek Odprte Kuhne in uprizarjanje nerodnega uličnega polnjenja ust celjske elite.

"Ne boj se popolnosti – nikoli je ne boš dosegel," bi rekel Salvador Dalí.

Nič manj prazne mi ne delujejo trenutne geste poziranja EU kandidatov in kandidatk z lokalnimi pomembneži, šklocanje njihovih podob v vseh mogočih EU oblikah in verzijah. Nič elitnega, kar bi me navdihovalo k lepemu, vrednemu in inteligentnemu, ne opazim pri 99,9 % tako imenovane slovenske elite, zato si vsekakor zasluži primernejši izraz: ELITICA.

Žal si lahko iz Odprte Kuhne domov prinesemo kvečjemu kaj ega, novo omrežje za biznis ali 'zadovoljstvo', ker smo pokazali kos obleke. Medtem ko bi premik tovrstnih Kuhen iz ulic v galerije prinesel resničen kulturni potencial in odpravo pojava praznega elitizma. Ali ni Andy Warhol poosebljal idejo, da je umetnost, kar se zgodi, ko prineseš nekaj iz galerije v svoj dom? Ali ni kulinarika ena najstarejših oblik umetnosti, ki združuje okuse, vonje, teksture in vizualno predstavitev v čutno poezijo?

Izvedba Odprtih kuhen v galerijskih prostorih bi vzpostavila globljo povezavo med estetskimi in gastronomskimi doživetji, obogatila bi galerijski prostor in povečala njegov obisk. Kulturne institucije bi s tem pridobile dodatne finančne vire sponzorjev in donatorjev, redefinirale bi vlogo galerijskih in muzejskih institucij.

Ali kuharji ne zmorejo črpati navdiha iz umetniških del in ustvarjati jedi, ki odražajo barve, oblike, sloge in čustva umetnosti? Močno dvomim, da ne. Ali omalovažujem umetniško delo, če si pred njim privoščim slasten obrok? Zame sta prehranjevanje in občudovanje slik prestižna in spoštovanja vredna akta umetnosti, ki hranita dušo in telo.

Vprašanje spoštovanja umetniških del me je ponovno prešinilo pred tednom dni med obiskom Galerije mesta Ptuj. Tako kot mojstri kulinarike ustvarjajo jedi, ki nas ne le hranijo, ampak notranje bogatijo in zdravijo, tudi v galerijah doživljam tovrsten proces revitalizacije svoje biti.

Moja tokratna dejanja med ogledom slik, čeprav nenavadna, kot je sezuvanje čevljev in slačenje kakšnega kosa obleke, so izraz moje povezanosti z umetnostjo. Čutim, da me platna vključujejo v svojo zgodbo – v proces življenja.

Morda je ravno v tovrstnih trenutkih ključ do resnične kulturne revitalizacije, ko nastane prostor za globlje razumevanje in cenjenje vsakodnevnih 'warholovskih' izkustev kot umetniških dejanj. Ali lahko v tem prepletanju najdemo priložnost, da ponovno definiramo, kaj pomeni biti del kulturne elite? Gibati se skozi resnično, občuteno izkušnjo, ki bogati in povzdiguje posameznika ter skupnost?

"Umetnost opere prah vsakodnevnega življenja z naših duš," kajne, Picasso?